p. Robert Podgoršek - IN MEMORIAM - * 03.07.1940 + 05.12.2017 - naj mu bo Bog milostljiv plačnik!

Spoštovana Slovenka, cenjeni Slovenec!
Verjetno vama ni znano, da je kapucin, p. Robert Podgoršek med prvimi oral Slovensko ledino v zamejstvu in izseljenim Slovencem nosil Kristusa in domačo Slovensko besedo ? Naj mu bodo v hvaležen spomin tile posnetki, ki sem jih pred dobrimi 20-timi leti shranil na zgoščenko MATI DRAGA, LE POSLUŠAJ ME!
V noči na god sv. Miklavža je v celjski bolnišnici v večnost odšel kapucin p. Robert Podgoršek, ki je bil med letoma 1988 in 2003 izseljenski duhovnik v Švici. Ko se je naša država leta 1991 osamosvojila, je p. Robert pomembno prispeval k njeni prepoznavnosti v Švici.
Rodil se je v Mariboru na Studencih 3. julija 1940 in bil krščen kot Slavko v župniji sv. Jožefa, 13. julija istega leta. Po končani osnovni šoli je ob priljubljenem kaplanu br. Metodu Jeršinu zaslišal Božji klic. Dva razreda srednje šole je končal na kapucinski gimnaziji v Osijeku na Hrvaškem, nato pa vstopil k bratom kapucinom v noviciat. Po enoletnem uvajanju v redovno življenje je 10. avgusta 1958 naredil prve zaobljube in dokončal gimnazijo v Zagrebu. Po odsluženem vojaškem roku je nadaljeval s študijem teologije v Ljubljani. 17. septembra 1963 je izpovedal večne zaobljube v redu manjših bratov kapucinov, 29. junija 1966 pa bil v mariborski stolnici posvečen v duhovnika.
Sprva je bil provincijski tajnik, leta 1974 pa je nastopil službo župnika pri sv. Ceciliji v Celju, kjer je ostal do leta 1988, ko je bil poslan za izseljenskega duhovnika v Švico. Po 14 letih dela med zdomci se je vrnil v domovino in do 2015 leta domoval v Škofji Loki. Zaradi zdravstvene nege po težki bolezni je bil začasno preseljen v oskrbo Doma sv. Jožefa v Celju.
P. Robert je bil povsod, kamor je bil poslan, zelo priljubljen. Klub dolgotrajni bolezni se je na svoje duhovniško delo vedno skrbno pripravljal in ljudje so ga radi poslušali. Bil je dober pevec in organizator, predvsem pa vesel in srčen človek, ki je vsakega sprejel kot oče. Kot velik častilec sv. Pija iz Pietrelcine je v Škofjo Loko prinesel njegove relikvije in širil pobožnost njemu na čast. Naj mu sveti Pij izprosi večni mir in veselje pri Gospodu!
10. julija lani je pri Svetem Jožefu na Studencih v Mariboru daroval zlato mašo. V zahvali ob koncu je med drugim dejal: Ob tem je dejal: "Resnični kristjani veliko zahtevate od duhovnika in prav je tako. Morate vedeti, da ni lahko biti duhovnik. Tak, ki se je daroval z vso velikodušnostjo, zagnanostjo svoje mladosti, ostane človek, čeprav se ga je s posvečenjem dotaknila božja roka. Veste: duhovnik ne potrebuje zgolj poklonov in darov, ki so mu in ki me še vedno spravljajo v zadrego. Duhovnik potrebuje predvsem gorečih molitev, od vernikov pa zagotovilo, da svojega življenja ni daroval zaman, da njegove besede niso izzvenele v prazno in da njegove žrtve niso brezplodne. Tega si želi vsak duhovnik. In ker ostaja človek, utegne kdaj potrebovati tudi rahločuten namig nesebičnega prijateljstva, tople in razumevajoče besede bližnjega, ki spodbujajo ter plemenito in iskreno prijateljstvo v pomoč. So trenutki osamljenosti v duhovniškem življenju, ko čutimo vso težo svoje službe in vem, da sem še vedno samo človek, čeprav je telo narejeno kot vsa telesa: roke pripravljeno za delo in srce ohranjeno za ljubezen. Pa vendar, vse to sem daroval Gospodu, zato ker Gospod potrebuje moje roke, da bi še dalje blagoslavljale, potrebuje moja usta, da bi še dalja govorila, potrebuje moje telo, da bi še dalje trpel in potrebuje moje srce, da bi še dalje ljubil".
14 let je bil izseljenski duhovnik v Švici. Kot piše na spletni strani slovenske katoliške misije, je svoje poslanstvo v tej državi nastopil 25. septembra 1988. Soočiti se je moral s prav posebnimi izzivi in težavami. Po njegovi zaslugi je Slovenska misija leta 1991 pridobila dvakrat večje pisarniške prostore, ki so postali obenem tudi pomembno središče pastoralnega dela, sprejemov, srečanj. Ko se je Slovenija leta 1991 osamosvojila, je p. Robert pomembno prispeval k njeni prepoznavnosti v Švici. Izkazal se je tudi z izjemnimi akcijami pomoči Sloveniji, tako ob osamosvojitvi, kot ob naravnih katastrofah.
Omeniti je treba tudi zelo veliko materialno pomoč švicarskih rojakov pri gradnji cerkve Sv. Duha v Celju. Posebno hudo je bilo zanj, ko so mu odvzeli sodelavce: najprej sestro Avrelijo leta 1990, nato pa leta 1996 še p. Damijana. Vse breme pastoralnega dela v Švici in Kneževini Liechtenstein je odslej moral opravljati sam. Na tradicionalnem slovenskem romanju v Einsiedeln na četrto nedeljo septembra 2003 je ljubljanski nadškof in metropolit dr. Franc Rode izročil dušnopastirsko skrb za rojake v Švici in Kneževini Liechtenstein škofijskemu duhovniku Davidu Taljatu. S tem se je zaključilo delo slovenskih patrov kapucinov med tukajšnjimi slovenskimi rojaki.
IN MEMORIAM
»Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti, ki ji nihče v življenju ne uide. Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu, a blagor njim, ki počivajo v Tvoji najsvetejši volji, zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega.«