Božiček pripoveduje - Zgodba o Božičku - pravljica - mojbozicek.si

Tole zgodbico mi je pa zaupal moj dobri prijatelj Boris Car ...
Otroci, že poznate zgodbo o tem, kako je Božiček postal Božiček? Ne?
Pozorno mu prisluhnite in uživajte!
Narišite, kar vam je bilo v zgodbi najbolj všeč in nam risbico pošljite na strani mojbozicek.si
#Pravljica #Božiček #December #Pripovedovanje #Zgodbice #ZaOtroke #YTForKids
Pred davnimi davnimi časi se je v neki deželi na severu v revni družini rodil deček Nikolaj. Starša sta ga vzgojila v zelo pridnega in prijaznega fanta. Nikolaj je oboževal vse živali, zato mu je bilo zelo hudo, da je bil njegov oče lovec. Neke noči, ko je bil Nikolaj že najstnik, ga je njegov oče Klaus vzel s sabo na lov, da bi ga naučil, kako postati lovec. Dolgo v noč sta čakala na preži in Klaus je že hotel obupati in se odpraviti nazaj domov, ko se je na jasi pojavil mogočen severni jelen. Klaus je nameril svojo puško, Nikolaj pa je glasno zavpil, da bi prestrašil jelena in bi ta zbežal. Jelen se je zdrznil in ko je puška počila, je za las oplazila njegov nos. Jelen je prestrašeno zbežal. Klaus je hotel sina Nikolaja pošteno ošteti, a Nikolaja že ni bilo več. Stekel je za ranjenim jelenom in po dolgem času ga je našel globoko v gozdu, kjer je negibno ležal. Njegov smrček je bil ves rdeč od krvi. Nikolaj je padel na kolena objel jelena in neutolažljivo jokal. Ko je njegova solza kanila na jelenov nos, je ta v trenutku nehal krvaveti in je močno rdeče zasvetil. Jelen se je predramil, vstal in na Nikolajevo veliko začudenje spregovoril: "Hvala ti, fant. Tvoj pogum in dobrota sta mi rešila življenje, za kar sem ti neizmerno hvaležen. Če boš kadarkoli kaj potreboval, se samo glasno zasmej "ho, ho, ho!" in že bom pri tebi. Zdaj pa pridi, odnesel te bom domov. Gotovo si premražen." Deček je na jelenu odjezdil domov in ko sta se poslavljala, je dal Nikolaj jelenu ime Rudi. Jelen se je Nikolaju še enkrat zahvalil in mu dejal, da ga je sam Bog poslal, da ga reši, ker pa je Nikolaj še fant, je tako on mali Bog. "Že vem, dragi moj možiček, klical te bom Božiček! Od takrat naprej sta postala velika prijatelja in sta nerazdružljiva. Nikolaj je rasel in se izučil za lesarja. Vse dneve je rezbaril les. Ker je bil tako dobrosrčen in sam v otroštvu prikrajšan za igrače, je najrajši od vsega otrokom izdeloval lesene igrače. V svoji vasi je opazoval otroke in tiste, ki so bili res pridni, a so prihajali iz revnih družin, je razveselil s kakšno igračo, ki jo je izdelal zanje. Otrokom se je z leti zelo prikupil in glas o njem je šel na vse konce sveta. Otroci so mu začeli pisati pisma in ga prosili za kakšno malenkost, Nikolaj pa jim je vedno rad ustregel. Ko je bil že starejši, so izvedeli tudi za njegov vzdevek in tako so ga vsi pričeli klicati kar Božiček. Ker je bilo pisem in prošenj čedalje več, Božiček daril kmalu ni zmogel več izdelovati sam, zato je Rudija vprašal, kaj naj naredi. Rudi mu je povedal, da daleč na severu, na severnem tečaju živijo mali pritlikavi ljudje, ki pozimi živijo praktično ves dan v temi in jim je dolgčas, ker nimajo kaj početi, tako da jih lahko prosita za pomoč. Nikolaj, oziroma recimo mu kar Božiček, se je strinjal in skupaj sta obiskala severne malčke. Ti so imeli ravno zabavo v kostumih in so imeli na glavi vsi poveznjene zelene čepice. Božiček se je hudomušno zasmejal "Ho, ho, ho, tile malčki so pa pravi palčki." Z Rudijem sta se pridružila zabavi, kateri pa je nekaj manjkalo. Ni bilo namreč nobene glasbe. Božiček je izza pasu potegnil kos bezgove veje in z nožičem spretno izrezljal piščal. Pričel je piskati veselo melodijo in palčki so navdušeno zaplesali. Božiček si je zaželel še spremljavo, zato je Rudiju za vrat obesil nekaj zvončkov in kraguljčkov, in ko je ta skakljal se je slišalo prelepo zvončkljanje. Palčki so pričeli peti: Cin, cin, cin, zvončki pojejo. Zabava je trajala še dolgo v noč in Božiček se je med palčki počutil tako dobro, da se je odločil tam kar ostati. Naučil jih je delati z lesom, oni so Božička naučili šivati in še mnogo drugih stvari in tako so ustvarjali raznorazne igrače dan za dnem. Igrače so se kopičile in Božičku je postalo hudo, saj jih ni imel več komu dati. Na severnem tečaju razen palčkov ni živel namreč nihče drug. Tako se je nekega zimskega dne odločil, da bo šel po svetu in jih podaril vsem najbolj pridnim otrokom. Sešil si je VELIKO rdečo vrečo in vanjo je dal vse igrače, ki so jih do takrat izdelali skupaj s palčki. Da ga ne bi zeblo, je tudi sebi zašil topel rdeč plašč in rdeče hlače. Zakaj vendar rdeče, bo marsikoga zanimalo. Odkar je Rudijev nos tako rdeče zasvetil, je to seveda Božičkova najljubša barva. Ko se je želel odpraviti na pot pa je začelo močno snežiti in Božiček je uvidel, da bo za pot potreboval sani. Ker niso imeli konjev je Rudija poprosil, če ga lahko vpreže vanje in Rudi se je takoj strinjal. Vrečo z igračami je s pomočjo palčkov nekako spravil na sani, vendar jih Rudi zaradi takšne teže nikakor ni zmogel vleči sam. Božiček je bil ves obupan, a takrat je Rudijev nos pričel rdeče...